Možina v pismu Programskemu svetu in javnosti z argumenti povsem ovrgel napade v poročilu Todorovske

Odgovor dr. Jožeta Možine na poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev Ilinke Todorovski v primeru intervjuja z dr. Jožetom Dežmanom

Programskemu svetu RTV Slovenija
In slovenski javnosti

INTERVJU Z DR. DEŽMANOM - ODGOVOR NA POROČILO VARUHINJE

Uvod

Poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev Ilinke Todorovski v zadevi intervju z dr. Dežmanom je v bistvenih elementih enostransko in politično motivirano, nova dejstva ponujajo tudi dodatne odgovore, zakaj je tako. Sedaj javno objavljena analiza treh primerov, ki jih je obravnavala varuhinja (Možina, Šurc, Kožar), natančno razkriva njeno izrazito pristranskost in dvojna merila, kar bo v primeru nadaljevanja gonje tudi materija pravnega varstva avtorja. Že v uvodu svojega poročila varuhinja gospa Todorovski navaja, da so prevladovale kritike oddaje intervjuja z dr. Dežmanom, kar dokazljivo ne drži. Dejansko je na RTV prišlo nekajkrat več pohval kot pritožb. Pohval, ki so prihajale ločeno že prej na naslov avtorja oz. na socialna omrežja, tu niti ne štejem. Gredo v stotine in tisoče. Že hitra analiza pritožb in pohval pokaže, da gre v prvem primeru za žalitve in pretežno pavšalne kritike z nasprotovanjem, da se taka tema sploh obravnava. V primeru pohval in izrazov podpore pa je večina zapisov na dostojni stopnji komunikacije in izhajajo iz občutljivosti za obravnavano temo ter potrebo po zaščiti novinarske avtonomije in svobode govora na RTV Slovenija.

Poudarki iz odzivov gledalcev

Izbor varuhinje v tej rubriki ima tendenco kritičnih zapisov in nikakor ne predstavlja dejanskega spektra vsebin, ki so glede oddaje prihajale na RTV oz. na naslov varuhinje. Zastopane so kritike, sicer apriorne, moti jih gost, avtor, stil vodenja, Dežmanove argumentacije, ne navajajo pa, kaj v intervjuju ne bi bilo res in kaj v resnici naj bi bilo narobe. Nihče tudi ne zahteva popravka, ki je po zakonu o medijih obvezen in zakonito ščiti prizadeto stran.

Ne glede na to, da je nabor varuhinje dokazljivo pristranski, je iz njega razvidno, da se pravzaprav nihče konkretno ne pritožuje na poklicna merila oz. standarde. To je storila varuhinja sama, kar ji pravilnik sicer omogoča, a vendar se je izpostavila spolzkemu terenu dvojnih meril, saj ni znano, da bi se samoiniciativno tako ažurno spuščala v kritiko kakšne druge problematizirane oddaje, npr. oddaje Mateja Šurca, pogovorov Marcela Štefančiča, oddaj Špele Kožar in podobno. Izredno poročilo je varuhinja pripravila le v primeru Dežman, vsi ostali primeri so omenjeni le v rednih mesečnih poročilih varuhinje. Značilno je tudi, da je varuhinja pohitela z izrednim poročilom kljub temu, da je šlo za počitniški čas in je večji del odzivov na oddajo prišel šele po tem, ko je poročilo že oddala.

Smiselno je izpostaviti, da pisma gledalcev, ki so vsebovala pavšalna ali žaljiva nasprotovanja obravnavi te teme, nikakor ne opravičujejo angažmaja varuhinje v obliki posebnega poročila. Za slednje se je očitno odločila po lastnem nagibu oz. zaradi pisma poslanca SD Marka Koprivca ter predsednika Zveze borcev Tita Turnška, ki sicer niti ni bilo naslovljeno nanjo.

Odzivi pristojnih

Glede na to, da negativni odzivi na oddajo niso vsebovali konkretnih vsebinskih argumentov, ampak je šlo v veliki meri za grobe ideološke oz. politične napade na avtorja ter gosta intervjuja, odzivi vodstva niso bili, kot je običajno, v razumljivo obrambo medijske avtonomije in avtorja intervjuja. Generalni direktor avtorja ni jasno zaščitil, ampak se je, presenetljivo, solidariziral s političnimi in ideološkimi pritiski na TVS, ko je v odgovoru Titu Turnšku zapisal, da bodo na RTV preverili, ali so bila kršena načela novinarske etike v programih RTV. Torej še preden bi jih kdorkoli izpostavil. Ni znanega primera, da bi generalni direktor ob kaki drugi oddaji ravnal podobno. Generalni direktor (delno tudi odgovorna urednica) sam problematizira oddajo in izpostavlja, da bi lahko šlo za žalitev nekaterih oseb. To podkrepi z domnevno spornimi citati iz oddaje, ki jih, zanimivo, nihče od pritožiteljev ni sam tako izrazito izpostavil. V tem je moč razbrati, da generalni direktor celo bolj konkretno kot sami pritožitelji bremeni avtorja in gosta oddaje. Dejansko Dežmanov polemičen slog pogovora v ničemer ne odstopa od dobrih intervjujev v pluralnem oz. razvitem medijskem svetu.

Povsem jasno je, da je oddaja za centre moči, ki se oglašajo, »sporna« zaradi vsebine, ker pa tej ni moč strokovno oporekati, se razpoke iščejo v načinu izreka in vodenju oddaje. Na sestanku pri generalnem direktorju RTV g. Kaduncu 22. avgusta 2018, kjer sta bili poleg avtorja prisotni še odgovorna urednica in urednica oddaje, je slednja, nedvomno najbolj izkušena voditeljica intervjujev na TVS, jasno povedala, da je bil intervju dober in zanimiv in da bi po takem seciranju izrečenega, kot smo mu sedaj priča, lahko našli »kršitve« v vsakem intervjuju. Generalnemu direktorju je svetovala, naj zato svojo trditev o »napakah, ki so nesporno bile«, izloči. Tudi odgovorna urednica je opozorila, da bi po takih kriterijih, kot se sedaj pretresa intervju z Dežmanom, postavili pod vprašaj vsako informativno oddajo, začenši z dnevnikom in Odmevi ter ostalimi intervjuji.

Skratka, če bomo po kršitvenih kriterijih, ki jih v primeru intervjuja z dr. Dežmanom demonstrira gospa Todorovski, nanjo pa se sklicuje tudi generalni direktor g. Kadunc, analizirali tudi intervjuje ostalih kolegic in kolegov na RTV, bomo prišli do zanimivih in v smislu »problema« povsem razbremenilnih ugotovitev. V primeru stopnjevanja gonje bo ta podrobna analiza seveda narejena.

Poročilo varuhinje je pristransko tudi v točki, ko v njem ni navedla nobenega argumenta voditelja intervjuja - ampak je moj celovit odgovor na kritike in pohvale premaknila v prilogo!

Mnenje varuhinje

V nadaljevanju sledi natančna analiza oz. demanti zapisanega mnenja varuhinje, ki dokazuje, da je pri obravnavi intervjuja z dr. Dežmanom ravnala izrazito pristransko, saj je brez navajanja konkretnih kršitev izpeljevala generalne sodbe glede »kršitev«.

Po oddaji je na naslov varuhinje prišlo nekaj nevsebinskih, celo žaljivih zapisov, ki jih sploh ni moč jemati za argumentirano kritiko in nekaj pavšalnih kritičnih ocen oddaje. Noben od teh zapisov ni mogel biti osnova za njeno obravnavo, ker ni navajal nobenih konkretnih kršitev. Zato je gospa Todorovski sama, po mojem prepričanju z ideološko motiviranih izhodišč, ki jih bom v nadaljevanju tudi opredelil, dejansko materializirala posplošene napade Zveze borcev in politika Koprivca. Vse skupaj je izpeljala v pavšalno oceno »kršitve« poklicnih meril in načel novinarske etike in s tem de facto nadgradila oz. evidentno podprla Zvezo borcev in politiko pri napadu na avtorja oddaje. To pa je nezaslišan unikum in sramotna poteza v delovanju javne televizije.

Dne 31. julija 2018 me je gospa Todorovski poklicala na sestanek, kjer sem presenečen ugotovil, da kljub temu, da mi še ni poslala pisnih pritožb gledalcev in prejela mojih odgovorov nanje, že ima izoblikovano izrazito negativno stališče do avtorja oddaje oz. prepričanje o kršitvah načel. V tem nenavadnem pogovoru sem jo opozoril, da bo očitno odigrala vlogo inkvizitorja, ki bo omogočil, sprožil sankcije, ki bodo imele negativne posledice zame in moje oddaje in da je »igra« že vnaprej jasna. Kot je razvidno iz korespondence objavljene v prilogi poročila varuhinje o tem primeru, sem jo opozoril, da bo v problematizirani oddaji intervju težko našla napake, ker za nekatere osupljiva zgodovinska dejstva, ki so predstavljena v oddaji, zanesljivo držijo, dejstva – vsebina pa so glavna poanta, tako rekoč vsebina vsake oddaje. Gospa Todorovski je na to mojo intervencijo odgovorila, da je dejstva sploh ne zanimajo. Tega dne 31.7. 2018 po sestanku sem ji poslal tudi dopis z naslednjo vsebino:

Možina: »Sploh pa - kako se ti sklep moje kršitve pr. standardov lahko nakazuje, ko pa mi nisi poslala vsebinskih pritožb gledalcev in poslušalcev in še manj počakala, da bi odgovoril nanje? To je skrajno zaskrbljujoče, apriorno in nekorektno in že meče senco na tvojo odločitev.
Vedno si pritožbe pošiljala in po odgovoru avtorja oblikovala mnenje, kakršnokoli že.
Tokrat pa obtožbe kar vnaprej? Kje pa lahko vidim konkretno pritožbo gledalca, da sem, kot praviš, »polagal govorcu besede v usta« oz. da do njega nisem imel distance - ali gre za tvojo lastno oceno?
Ne morem tudi mimo tvojega stališča, da te v tem primeru dejstva sploh ne zanimajo. Tudi ZZB ne zanimajo dejstva, saj jih ne problematizirajo, ampak zgolj ukinitev mojih oddaj.«

Varuhinja je v odgovoru priznala, da je pri presojanju oddaje zgodovinska dejstva sploh ne zanimajo. To je seveda dvojen podatek. Povsem jasno je, da je bila oddaja napadena s strani politike SD oz. Zveze borcev zaradi navedenih dejstev. Ker se nobene od navedb ne da demantirati, se je potem kritika na silo skoncentrirala na vse mogoče okoliščine in osebne sodbe, ki pa nimajo več zveze z bistvenim – vsebino oddaje, ampak služijo potrebam političnega obračunavanja, katerega del je s tem postala tudi varuhinja Ilinka Todorovski.

Konkretni odgovori na očitke iz poročila Ilinke Todorovski:

1. Todorovski: »Menim, da oddaja ni bila zasnovana in izpeljana tako, da bi RTV Slovenija z njo prispevala k strpnemu družbenemu dialogu o travmatični preteklosti, s polnim zavedanjem odgovornosti in poslanstva, da ne poglablja razdorov in nestrpnosti, ampak pomaga pri ustvarjanju soglasja, razumevanju in spravi.«

Možina: Očitek Todorovske, po kateri intervju, v katerem so predstavljena izključno zgodovinska dejstva, »poglablja razdor in nestrpnost«, izhaja iz absurdne ideološko obrambne krilatice predsednika zveze borcev Tita Turnška, ki relativizira, zagovarja ali celo zanika povojne poboje in poziva k prepovedi oddaj, ki o tem govorijo, ne da bi navedel eno samo dejstvo, ki ne drži. [Opomba: Po vojni, če se omejimo le na ta čas, je partizanska vojska preformirana v JA, po diktatu KP in v organizaciji politične policije Ozne (pozneje Udba, SDV), na slovenskem ozemlju pomorila okrog 100.000 vojnih ujetnikov in civilistov, od tega 14.500 Slovencev. Izvrševalci in sodelavci pri teh zločinih, bilo jih je več tisoč, so kot partizani in pripadniki Jugoslovanske armade skupaj z ostalimi po vojni postali člani Zveze borcev. Zgodovinska pozicija ZB tu nikakor ni nevtralna. Ne le da je bil njen prvi predsednik Ivan Maček Matija neposredno odgovoren za organizacijo in izvajanje povojnih pomorov, tudi eden kasnejših predsednikov ZB Bojan Polak Stjenka je po partizanskih virih vpleten v pomor Romov v Iški. Vodstvo ZB je imelo ves čas, do današnjih dni močno ideološko politično konotacijo. Še danes so njeni trije podpredsedniki, Franci Križanič, Ljubica Jelušič, Matjaž Kmecl bivši funkcionarji, ministri in pomembni člani SD, stranke, ki je naslednica nekdanje Zveze komunistov oz. KPS, ki je vodila osvobodilno vojno z revolucijo in povojnimi poboji. Zveza borcev se niti po razkritju, da so v pomor 50 Romov leta 1942 vpleteni 4 narodni heroji, ni odzvala na način, da bi okoliščine razčistila in odgovornim odvzela časti. Raje napada tiste, ki zgodovinska dejstva prezentiramo javnosti.] To je popolni nesmisel. Po tej logiki o največjih zločinih, ki so bili storjeni v našem narodu, ne bi smeli debatirati, če nekdo, po možnosti tisti, ki zločinsko stran zagovarja, meni, da to razdvaja in poglablja razdor. Torej, tudi intervjuja z nekom, ki bi razgalil nepravilnosti v otroški srčni kirurgiji UKC, ne bi smeli opraviti, ker tudi to razdvaja in je travmatično. Vendar za starše bolnih ali celo umrlih otrok povsem z drugačnega vidika kot pa za krivce za nastalo situacijo.

2. Todorovski: »Menim, da javnost upravičeno pričakuje, da bodo uredništva tematike, ki delijo tako stroko kot javnost, ki sprožajo čustvene odzive in netijo spore, v programe umeščala posebej premišljeno, tenkočutno in pietetno ter tako, da se zagotovi argumentirano, dialoško, natančno, strpno predstavitev različnih mnenj in pogledov. Menim, da pristojno uredništvo tega ni storilo.«

Možina: Stališče varuhinje je v kontradikciji in pomeni evidentno zavajanje. Govori v imenu javnosti? Dobila je npr. 10 pritožb čez oddajo in še dobrih 10 žalitev na račun avtorja ter 150 pohval, ki govorijo povsem nasprotno, da je umestitev take tematike na tak način nujno potrebna in upravičena. Tema je bila obravnavana tenkočutno in pietetno in argumentirano, ko je bilo govora o žrtvah obeh strani, in ostro, ko je šlo za tiste, ki imajo do tega vprašanja selektiven nepieteten odnos. Povsem skregano z logiko intervjuja pa je pričakovanje, ki ga nekako navaja varuhinja, da lahko v oddaji, kjer nastopa ena oseba, predstaviš različna mnenja. To se stori drugače, v nizu oddaj na daljši časovni rok. Naj tu omenim, da sta najbolj izpostavljena zgodovinarja Zveze borcev dr. Repe in dr. Pirjevec že nastopala v oddaji Intervju, dr. Dežman pa prvič. Prav tako so predsednik in predstavniki ZZB v preteklosti sami leto za letom velikokrat nastopali v oddaji Intervju, ko je oddajo vodil Lado Ambrožič in tudi še kasneje.

Spet absurdno in povsem pristransko je mnenje varuhinje, da ravno v tem primeru, ko je prvič nastopal dr. Dežman, izpostavlja, da intervju »…zaradi nedialoške narave lahko razvnemajo strasti in spodbujajo delitve, kakor za intervjuje z enim gostom, v katerem se izreka le en pogled in le ena interpretacija, pri čemer izrečenih tez, trditev, podatkov ali mnenj ni mogoče soočiti z drugačnimi, jih podrobneje predstaviti in pojasniti ali z njimi polemizirati.«

Kje je bila gospa varuhinja, ko je v intervjuju pred časom nastopil npr. dr. Božo Repe in tudi predstavljal svojo poglede, ki »delijo«? Ali pa Milan Kučan, Ljubo Bavcon in tudi številni drugi gostje intervjujev, ki sta jih vodili kolegici ali pa jaz sam? To tolmačenje varuhinje je povsem tendenciozno in ideološko pristransko. Po takem prepričanju sledi, da bi morali intervjuje, posebej v temah, ki po navedbah Zveze borcev »spodbujajo delitve«, odpraviti oz cenzurirati.

3. Todorovski: “Menim, da uredništvo za obravnavo zgodovinskih nesoglasij o polpretekli zgodovini, o povojnih pobojih in spravi ni izbralo ustreznega žanra (intervju) in da oddaja Intervju že po zasnovi ni primerna za razčiščevanje strokovnih tem ali poglavij iz travmatične preteklosti.”

Možina: Varuhinja je tu spet povsem na izhodišču zveze borcev in ne demokratične javnosti. Tu ne gre za zgodovinska nesoglasja, ampak za nizanje dejstev, ki jih gost predstavi. Trditev, da intervju ni primeren za strokovno debato, je povsem nesmiselna in v nebo vpijoča. Po tej logiki - hvala Bogu, da je okrog nas tudi normalnejši medijski svet - v intervjuje sploh ne bi smeli vabiti zgodovinarjev, ki govorijo o novih zgodovinskih dognanjih? Pa tudi ne predsednika vlade, ker zastopa le vladna in ne tudi opozicijska stališča? Očitno glede priporočil tudi ne vodje opozicije, ker govori samo svoje? Izhodišče varuhinje je neresno, izhaja iz intervjuja, ki ne ustreza zvezi borcev in njihovim političnim podpornikom. Ona sama pa se je v svoji nestrokovni presoji postavila na njihovo stran in s tem povsem kompromitirala poslanstvo zastopnika interesov gledalcev. Katera je ta stran, iz katere pozicije vsakič znova izhaja varuhinja? Je bil problem, ko je v oddaji, seveda s svojih enostranskih izhodišč, nastopil dr. Božo Repe? Nihče ni delal iz tega problema, ker se od gosta normalno pričakuje, da bo povedal svoje. Tudi varuh se v tem primeru ni samoiniciativno motivirano lotil seciranja oddaje.

4. Todorovski: “Menim pa tudi, da se morajo voditelji vedno in še posebej pri aktualnih in kakor koli kontroverznih tematikah izogibati enosmernim in sugestivnim vprašanjem (ki napeljujejo k odgovoru ali že vsebujejo odgovor), predvsem pa morajo v imenu javnosti intervjuvancu zastaviti vsa vprašanja in podvprašanja, s katerimi se razčisti kategorične ali dvoumne, ki niso (dovolj) podkrepljene z dejstvi, ki so v nasprotju z znanimi dejstvi ali širokim družbenim/strokovnim soglasjem. Voditelj z odnosom do sogovornika ne sme izkazovati osebne ali vsebinske naklonjenosti ali pristranskosti. Voditelj obravnavane oddaje Intervju v konkretnem primeru ni ravnal tako.”

Možina: Varuhinja pavšalno obtožuje voditelja, da je dajal sugestivna in enosmerna vprašanja, a klub zelo dolgi analizi ne navede nobenega konkretnega primera. To je logično, saj bi njena izpeljava s konkretnim izsekom oddaje trčila na izseke drugih oddaj drugih voditeljev te iste RTV Slovenija, ki pa so pri aktualnih in kontroverznih tematikah v resnici izrazito sugestivni. V primeru, da bo poročilo varuhinje izgovor oz. vzvod za kakršenkoli ukrep ali sankcijo, bo nujno podvrženo primerjalni analizi drugih oddaj in voditeljev na RTV Slovenija, s čimer bo celotno poročilo varuhinje v tej zadevi tudi zgolj dokazno breme njene očitne pristranosti.

Varuhinja intervju z dr. Dežmanom neposredno uvršča med kontroverzne – to je sporne tematike. Uporablja pejorativno oznako za pogovor o zgodovinskih dejstvih, odnosu do posmrtnih ostankov obeh strani, 630 prikritih moriščih, pomoru Romov v Iški, odnosu do temnih plati prve in druge svetovne vojne, zanikanju povojnih pobojev kot zločinov… Na tej točki je varuhinja posebej ideološka in žaljiva. »Spornost« je motivirana oznaka, ki jo vsiljuje zveza borcev, ko skuša ukiniti tematiziranje teh vprašanj, in ne demokratična javnost oz. tisti, ki jih omenjena tema najbolj prizadeva in do katerih ima ta država tudi največji dolg. Pri očitkih na to temo je varuhinja znova nekonkretna, saj ne navede nobenega izseka oddaje, s katerim bi sploh podkrepila svoje obtožbe. Prav tako ne pojasni, kaj naj bi bilo v oddaji dvoumno in ne dovolj podkrepljeno z znanimi dejstvi. Pri pavšalnih, nekonkretnih očitkih se približuje izhodiščem Zveze borcev in Tita Turnška, ki pravi in piše, da so vse Možinove oddaje »ena sama laž«, ne navede pa nobenega konkretnega primera za tako absurdno in žaljivo obtožbo.

Varuhinja tudi ne predstavi, kaj naj bi bile dvoumne ali z dejstvi ne dovolj podkrepljene stvari! Vse njene sodbe so splošne in zato neargumentirane. Vrhunec nerazumevanja vloge svobodnega medija, forme intervjuja in vloge voditelja pa je, ko si poskušamo odgovoriti na vprašanje - kaj naj bi bilo po varuhinji Ilinki Todorovski v intervjuju tisto, kar je v nasprotju z znanimi dejstvi in širokim družbenim/strokovnim soglasjem? In kdo o znanih dejstvih in širokem družbenem soglasju odloča? Družbe, ki so imele take ustanove, so bile cenzorske in totalitarne! Kljub temu, da ima gospa Todorovski na voljo za analizo in svojo sodbo cel prepis oddaje, spet ne navede nobene konkretne kršitve, zato je njen zaključek: »Voditelj obravnavane oddaje Intervju v konkretnem primeru ni ravnal tako« - v smislu kritike oddaje povsem neargumentiran in brezpredmeten.

5. Todorovski: Varuhinja v nadaljevanju meni, da bi se »moral voditelj distancirati od žaljivih in posmehljivih, (tu v poročilu očitno nekaj manjka, opomba J. Možina) česar ni storil, prav tako ni vztrajal pri spoštljivejšem besednjaku in stopil v bran osebni in poklicni integriteti posameznikov in skupin, ki jih je intervjuvanec izpostavil, a jih ni bilo v studiu, da bi se same.

Možina: Varuhinja je namerno spregledala, da se kvalitetnih intervjujev nikjer na svetu ne meri s puritanskimi vatli – kot jih želi vsiliti točno v tem primeru. Posmehljivost in žaljivost sta njeni trditvi, ki sta znova nekonkretni in z ničemer dokazani. Dr. Dežman je kot govorec spoštljiv, a izviren, nekateri bi rekli ciničen, vsekakor satiričen in na trenutke oster. Ostrino si po njegovem zaslužijo tisti, ki zagovarjajo zločine in zanikajo povojne poboje, ki jih ta država seveda prizna kot zločine proti človečnosti in svojcem plačuje odškodnine. To je podobno, kot bi v Nemčiji zanikali holokavst in bi se zagovorniki holokavsta zgražali nad tistimi, ki so jih ostro označili. Tit Turnšek je npr. leta 2014, ko je prvič javno napadel oddajo Pričevalci, izjavil, »da moramo nehati govoriti o povojnih pobojih.« [Opomba: Tit Turnšek v Nedeljskem dnevniku septembra 2014.] Njegove trditve, da so bili povojni množični umori zakoniti in izvedeni po sodni instanci, pa so v popolnem nasprotju z določeno pravno kvalifikacijo zločinov proti človečnosti in zato ne vidim razloga, da se v odzivu na tako govorjenje uporabi ostrejši izraz. Slovenski pravni red v temelju izrazito ščiti morebitno prizadeto, v medijih izpostavljeno osebo, z institutom popravka oz. prikaza nasprotnih dejstev, ki je po Zakonu o medijih obvezen. Kljub številnim kritikam in napadom nihče v zakonitem roku ni zahteval popravka, kar veliko pove o dejanski spornosti oddaje. V intervjujih na radiu in televiziji se dnevno omenjajo, kritizirajo ljudje, ki jih ni v studiu, da bi se branili, pa varuhinja na to pozablja.

Nasprotno pa varuhinja vzame v bran kritike na račun programskih vsebin in zatrjuje, da jih ni mogoče enačiti z napadi na uredniško avtonomijo in medijsko neodvisnost. V nadaljevanju sicer dodaja:
Todorovski: »Menim pa tudi, da je v kulturnem dialogu in javni komunikaciji nasploh popolnoma nesprejemljivo izrekanje ali zapisovanje osebnih žaljivk, podajanje pavšalnih, neargumentiranih in podcenjujočih sodb o programskih vsebinah, programskih ustvarjalcih in drugih zaposlenih na RTV Slovenija, še zlasti pa so zavržne grožnje drugače mislečim in njihovo blatenje. (…)Menim, da uredniške in kadrovske politike RTV Slovenija ne moreta krojiti ulica ali politika, ampak so za uresničevanje javnega interesa pristojni z zakonom predvideni organi ter odgovorne osebe. Kot varuhinja ostro zavračam poskuse instrumentalizacije, sovražni govor in grožnje.«

Funkcija varuha pravic gledalcev in poslušalcev

Ob diskriminatornem delovanju varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija v zadevi Intervju z dr. Dežmanom želim v izogib zlorabe tega instututa izpostaviti naslednje. V študiji Varstvo pravic uporabnikov javnih medijev, edinem relevantnem strokovnem besedilo o ureditvi tega področja, je navedeno, da lahko Programski svet opravi razpravo v primeru, ko so stališča varuha in odgovornega urednika v predmetni zadevi različna: »V primeru nesoglasja med ugotovitvami varuha in stališčem odgovornega urednika varuh obvesti programski svet, ki lahko o tem opravi razpravo. Vendar pa v nadaljevanju ni določeno, kakšne so lahko odločitve programskega sveta po opravljeni razpravi. /…/ Glavni problem, ki ga vidim pri tej ureditvi, je v tem, da je postopek pred varuhom določen s pravilnikom in ne z zakonom, čeprav ZUP v 3. členu določa, da so pravila postopka lahko določena drugače (kot v ZUP) le z zakonom, torej postopkovnih pravil ni dovoljeno določati z nižjimi pravnimi akti. /…/ Nadaljnjo težavo vidim v tem, da iz pravilnika (13.člen) izhaja, da je končni akt, ki ga izda varuh, poročilo, ni pa določeno, kakšno je nadaljnje pravno varstvo, če pritožnik ni zadovoljen z vsebino tega poročila. V zvezi s tem se mi postavlja vprašanje, ali bi bilo zoper takšno poročilo možno sodno varstvo v upravnem sporu. In ne nazadnje se mi postavlja vprašanje, kakšen postopek naj bi se uporabljal pri varuhu. /…/ Ker pravice gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija niso določene v nobenem predpisu, pa tudi ker nikjer ni določeno, da bi varuh pravic gledalcev imel pooblastilo, da vodi postopke v skladu z ZUP, posledično tudi njegove odločitve v konkretnem primeru poročila ne morejo biti take narave, da bi bile lahko izvršljive v smislu upravne izvršbe. / … / Varuh torej nima nobenih zakonskih orodij, da bi bil učinkovit, tudi če dela po najboljših močeh.« [Opomba: Varstvo pravic uporabnikov javnih medijev, avtor Damijan Gantar, Pravna praksa, 15. 2. 2018, str. 3.]

Kršitve Pravilnika o delovanju varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev Radiotelevizije Slovenija v primeru Dežman

V 2. členu pravilnika o delovanju varuha pravic gledalcev in poslušalcev Radiotelevizije Slovenija so izpostavljena načela delovanja. Nekatera od teh načel varuhinja po moji oceni in izkušnjah krši. Načelo neodvisnosti predvideva, da mora varuh delovati brez zunanjega ali notranjega vpliva. Sam menim, da je ravnanje gospe Todorovski, kot je dokazano z analizo, izrazito pristransko oz. odvisno. Njeno posebno poročilo ni slonelo na pritožbah gledalcev, saj so bile te do njenih prvih reakcij splošne in nekonkretne, nekatere celo žaljive. Kritiko oddaje v smislu kršitev standardov je nadgradila sama po tem, ko je na RTV prišlo pismo predsednika Zveze borcev Tita Turnška in pismo poslanca SD Marka Koprivca. Teža, ki jo je Todorovska dala domnevnim kršitvam v oddaji, in ažurnost njene reakcije ni primerljiva z veliko resnejšimi in evidentnimi kršitvami v drugih primerih. Glede na to, da so to oddajo z oznakami, »češ, da je polna laži in potvarjanja zgodovine«, napadli politiki in ideološko profilirana organizacija z močno politično podporo, bi morala ravnati kvečjemu nasprotno. Todorovska ni opozorila na politične pritiske s strani SD. Marko Koprivec je namreč svojo »pritožbo« poslal kot poslanec Državnega zbora, objavljena pa je na spletni strani stranke SD. Vsekakor je Ilinka Todorovski ves čas kazala neobičajno velik interes, da v primeru Dežman poskuša najti kršitev, v drugih, realno spornih primerih, pa je ravnala ravno nasprotno.

V zadnjem času je najbolj izstopajoč primer Mateja Šurca v oddaji Labirinti sveta in njegovi komunikaciji s pritožnikom. V primeru Dežman je gospa Todorovski v 12 dneh po objavi intervjuja, kljub temu, da je bila vmes na dopustu, spisala poročilo, čeprav je s pravilnikom določen rok 20 dni in čeprav je ravno v dneh, ko je oddala poročilo, prihajalo največ (pozitivnih) odzivov gledalcev, ki jih seveda v poročilu ni upoštevala. V primeru Šurc in oddaje, ki je bila objavljena 10. 8. 2018, ni bilo nikakršne posebne obravnave in poročila. Seveda je s tem evidentno kršeno načelo nepristranosti, ki pravi: »varuh obravnava vse zadeve nepristransko in pošteno, brez kakršnekoli vnaprejšnje naklonjenosti ali predsodkov do katere koli strani v postopku.« Gospa Todorovski ni ravnala po tem načelu, moj »primer« je problematizirala predvsem po lastnem motivu in ne po konkretni pritožbi gledalca, kar v ostalih primerih, ki so problematizirani z drugačnih svetovno nazorskih izhodišč, ne počne. Kritike nasprotnikov intervjuja so se v pomembnem delu nanašale na oznake, da so bile v intervjuju izrečene »same laži«, česar varuhinja, zanimivo, ne presoja. Njeno ravnanje, ko je avtorju na sestanku 31. 7. 2018 napovedala ugotovitev kršitve (preden je avtor dobil in odgovoril na pritožbe gledalcev), je očiten rezultat njene pristranskosti. Varuhinja tudi ni počakala, da bi poročilo o primeru Dežman izdala v sklopu z rednim poročilom za mesec julij, pač pa je pred rokom pohitela s posebnim poročilom!

Velik problem predstavlja kršenje načela verodostojnosti s strani varuhinje Ilinke Todorovski. To je pod vprašajem že ob primerjanju njenega ravnanja v tem primeru z drugimi primeri kršitev. Načelo verodostojnosti vsebuje normativ: »svoje delo mora opravljati na način, ki zbuja spoštovanje in zaupanje. Pri svojem delu mora objektivno presojati in vrednotiti vsa stališča in mnenja, tako da so njegove odločitve verodostojne, ker so utemeljene na podlagi skrbno pretehtanih spoznanj.« Način delovanja varuhinje je v bistvenih elementih v popolnem nasprotju s tem načelom. Svojega dela, ki je glede izbora in motiva pristransko, ne opravlja na način, ki bi zbujal spoštovanje in zaupanje. Prav tako pri svojem delu v primeru Dežman ni presojala vseh stališč in mnenj, saj je, kljub temu, da je imela še 8 dni časa in bi lahko upoštevala množično prihajajoče odzive, poročilo kar zaključila in s tem veliko gledalcev diskriminirala. Varuhinja tudi ni izkoristila 10. člena pravilnika, po katerem lahko zavrne obravnavo vlog, če so te zlonamerne, neutemeljene ali kako drugače neprimerne za obravnavo. V primeru pritožb glede oddaje so bile nekatere žaljive in povsem neutemeljene, pa jih varuhinja ni zavrnila. Kot primer navajam »pritožbo« gledalke: »Prosim, da mi pojasnite do kdaj namerava RTV Slovenija, predvajati takšne nebuloze kot se zgodilo v nedeljo 22.7. Intervju z Dr.Dežmanom…« Seveda to ni argumentirana pritožba ampak kvečjemu žaljiv zapis, ki bi ga varuhinja lahko zavrnila ali zaprosila za konkretizacijo.

Absolutno in apriorno kršenje načel neodvisnosti, nepristranskosti in verodostojnosti ter izredno usodno za ugled in verodostojnost celotne Radiotelevizije pa predstavlja medijsko razkritje, da je Ilinka Todorovski delovala kot stalni občasni vir Službe državne varnosti - zloglasne politične policije bivšega režima, katere delovanje je tudi po sodbi vrhovnega sodišča zločinsko. Gospa Todorovski sodelovanje zavrača, priznava pa verodostojnost njene šifre, za katero pravi, da ni jasno, kaj pomeni. Trije raziskovalci omenjenega obdobja in poznavalci registra CAE (Igor Omerza, Rado Pezdir, Roman Leljak) na podlagi analiz arhivskega gradiva trdijo, da šifra Todorovski pomeni zavestno dajanje informacij SDV. [Opomba: Revija Reporter, 27. 8. 2018, članek mag. Rada Pezdirja, članek mag. Igorja Omerze.] Gospa Todorovski ni uspela argumentirano zavrniti njihovih ugotovitev. Realno varuhinja Ilinka Todorovski po vsem tem nima potrebne verodostojnosti za opravljanje svoje funkcije. Sodišče je namreč v dosedanji praksi vpis v udbovsko evidenco CAE ob razlagi ustrezne šifre že upoštevalo kot verodostojen. (primer Franci Perčič, primer Jerko Čehovin).

Če generalni direktor RTV tudi sam presodi, da varuh škoduje ugledu in verodostojnosti RTV, lahko sproži njegovo zamenjavo. S soglasjem Programskega sveta lahko generalni direktor po 7. členu Pravilnika varuha razreši pred prenehanjem funkcije, »če ugotovi, da ne deluje v skladu z načeli iz 3. člena tega pravilnika in s tem škoduje ugledu zavoda«. V tretjem členu so opredeljena načela neodvisnosti, nepristranskosti in verodostojnosti. Prav tako lahko predlaga zamenjavo, če varuh po 7. alineji 7. člena pravilnika »ne izpolnjuje več pogojev iz 5. člena pravilnika, ki pravi, da mora imeti varuh »visok profesionalni in osebni ugled ter zaupanje v javnosti.«

SKLEP

V celoti gledano je afera ob intervjuju z dr. Dežmanom, kreirana s strani ZB, dela politike in akterjev na RTV, šolski primer nesorazmerne in selektivne kritike, ki po svoji silovitosti, pristranosti in vpletenosti politike predstavlja nedopusten pritisk na avtorjevo svobodo ustvarjanja, medijsko svobodo in svobodo govora. Zgodil se je pogrom, ki je sprožil reakcije in je zaradi tendencioznih ravnanj nekaterih odgovornih povzročil tudi veliko vznemirjenje pri pomembnem delu javnosti, ki je obenem plačnik RTV prispevka. Vse skupaj je posledično, na ravni celotne družbe, vneslo nov dvom v že tako načeto kredibilnost javnega medija RTV Slovenija.

To se je dogajalo kljub temu, da ob grobih napadih in tudi grožnjah, (kasneje tudi silnih in še veliko bolj številnih izrazih podpore), nihče ni dokazal nobene napake. Razumljivo pa je in za pluralno družbo tudi normalno, da izrečena dejstva v kateremkoli intervjuju, ki je vsaj malo polemičen, sprožajo čustvene odzive.

V razvitih medijskih okoljih nihče, najmanj tisti, ki ima zaradi preteklih ravnanj in prikritih zločinov slabo vest, ne more omejevati in diktirati načina, kako se bo medij oz. njegov avtor lotil posamezne teme, kot se sedaj nakazuje v primeru zahtev zveze borcev.

Dr. Jože Možina,
avtor Pričevalcev, voditelj oddaje Intervju